Potepanje po Prekmurju

Tokrat smo se odločili, da se odpravimo v Prekmurje, saj smo na tem delu Slovenije zelo malokrat.

Pripravila sem nam celoten plan, kaj vse si moramo ogledati v enem dnevu.

Najprej je bil na vrsti:

Ogled gradu v mestu Grad

Na tem odročnem območju Slovenije se je ustanovil Krajinski park Goričko s sedežem v gradu Grad.

Grad je največji grad na Slovenskem, ki se bohoti na bazaltni vzpetini in odet v skrivnosti preteklosti vsakega popotnika vabi v svet nekdanje grajske veličine, mističnosti, naravnega bogastva in legend.

Grad je prava posebnost, saj nas najprej preseneti nenavadna oblika notranjega dvorišča z višjim zahodnim in nižjim vzhodnim nivojem, kar je posledica oblike grajskega hriba. Grajsko dvorišče, ki ga obdajajo stolpaste arkade, obkroža peterokotni tloris obodnih traktov, ki sežejo ponekod v prvo, ponekod pa v drugo nadstropje.

V gradu so ogromne kleti in ječe. Celota je obsegala velik vrt pred gradom z dvema ribnikoma, ki sta služila za dopolnitev udobja grajske gospode. Znotraj grajskega obzidja je s ploščo zavarovan globok vodnjak, ki je bil posebno dragocen v času napadov, saj je bilo poslopje sezidano tudi zaradi obrambnih potreb. Vodnjak je vklesan v živo skalo. Najpomembnejši in najlepši del gradu je bila jugozahodna stran, kjer je bil stanovanjski del s stekleno teraso, pred njo pa lep cvetlični vrt z ribnikom in vodnjakom, ki še danes stoji.

Zadnje dozidave so bile opravljene po prenehanju raznih nemirov in turških vpadov. Zemljiški gospodje so si začeli postavljati udobnejša domovanja, da bi bilo življenje prijetnejše. Gradovi so se spreminjali v upravna, sodna in gospodarska središča ter v zabavišča in lovna območja. To velja tudi za ta grad, ki so ga zaradi tega tudi primerno uredili.

V grajskem parku so stari tulipanovci med najstarejšimi v Sloveniji, značilne pa so tudi rdeče bukve, rdeči hrasti, gledičevke, sofore, platane in druga drevesa, ki jih lahko občudujemo še danes.


Grajska oprema je bila po 2. svetovni vojni uničena ali izropana. O opremi in namembnosti gradu pričajo le redki stari zapisi v kronikah in urbarjih. 

Grad je imel grajsko kapelo, v kateri so občasno opravljali verske obrede.

Danes se grad obnavlja s pomočjo programa Phare. V grajskih prostorih se nahaja sedež Krajinskega parka Goričko in Informacijski center krajinskega parka treh dežel.

V vzhodnem traktu gradu se nahajajo prostori in pisarne Krajinskega parka, v pritličnem delu pa so predstavljene delavnice domače obrti in prostori, ki služijo predstavljanju parka in lokalnih posebnosti. Med predstavljenimi domačimi obrtmi lahko obiskovalci vidijo črno kuhinjo z odprtim ognjiščem, žganjekuho, zeliščarstvo, tkalnico, kovačnico ter lončarsko in kolarsko delavnico.

V gradu se nahaja v obnovljenih sobanah poročna dvorana, kjer se že nekaj let pari poročajo in obnavljajo svoje zaobljube, v novih obnovljenih prostorih pa bo ponovno nameščena tudi muzejska zbirka predmetov z gradu in okolice, ki je bila urejena v letu 1972 (muzej sta takrat v kapeli uredila Franček Štefanec in Jože Rituper, danes pa je nekaj predmetov razstavljenih v delavnicah domačih obrti, ostali predmeti pa bodo v prihodnosti spet zbrani in urejeni v muzejski zbirki).

Grad ima kar 365 sob in je prekrasen. Prepričajte se sami:

Grad, v mestu Grad

 Kripta

Okoli 2 km od gradu, na obronku zaselka Kaniža, stoji grobnica grajskih velikašev, imenovana Kripta.

Iz zadnjega počivališča v zavetju gozda, veje že romantično vzdušje, vendar je najbrž nastala v sklopu grajskih prezidav leta 1751.

Grobnica ima kupolo, njena štiri pročelja pa so okrašena s trikotnimi čeli. Prvotno so po vsej verjetnosti pokopavali grajske velikaše na prostoru pred cerkvijo oz. v cerkvi (pod oltarjem je bila odkrita grobnica grofov Szechy). Kasneje pa so si sezidali lastno grobnico.

Po 2. svetovni vojni je bila notranjost grobnice izropana. Danes nam le obnovljeno zidovje grobnice priča o nekdanji veličini grajskih gospodarjev, ki so tu našli zadnje počivališče

kripta - grobnica, kjer so svoje zadnje počivališče našli grajski velikaši

Ledavsko jezero

 
Ledavsko jezero, imenovano tudi Kraško jezero, je umetno akumulacijsko jezero, na reki Ledavi. Vode Ledave in Lukaj potoka so zajezene s pregrado visoko 10 m.

Ustavili smo se za par minut, da smo se poslikali.

Ugotovili smo, da je pravzaprav jezero najbolj primerzno za ribolov. 

Naslednji postanek je bil ogled in sprehod v okolici Bukovniškega jezera. 

Bukovniško jezero  

Bukovniško jezero zakrivajo prelepi bukovi gozdovi. Na Goričkem ni naravnih stoječih voda, zato so zajezitve potokov, ki so oblikovale jezera, toliko pomembnejše oaze življenja za rastline in živali. V okolici jezera so radiestezisti in bioenergetiki odkrili številne zdravilne točke blagodejnega zemeljskega sevanja, ki privabljajo veliko število obiskovalcev. V bližini jezera je kapela Sv. Vida, ob kateri je izvir Vidov izvir z zdravilno vodo. 

Okolica Bukovniškega jezera je tudi priljubljen kraj za sprehajanje, kolesarjenje, ribolov, kampiranje, piknike in gobarjenje, skratka sprostitve. 

V neposredni bližini Bukovniškega jezera, se nahajajo:

Energetske točke 

Na Bukovniškem jezeru v okolici kapele Svetega Vida in Vidovega izvira so radiestezisti in bioenergetiki našli številne energetske točke blagodejnega in zdravilnega sevanja zemlje, ki izboljšajo počutje in zdravje ljudi. 

Najdenih energetskih točk je prek 50, izmerjenih in označenih pa 26. 

Že po kratkem času zadrževanju v tem območju (v povprečju 8-30 minut odvisno od točke), se pričnejo sproščati blokade in vzpostavljati bolj uravnoteženi pretoki energije skozi telo. Obiskovalci se v tem območju tudi pospešeno sprostijo in revitalizirajo (naberejo novih moči). 

Za najboljši učinek je zaželeno, da na točki: sedimo čimbolj sproščeno (ne prekrižamo nog ali rok), dihamo globoko vendar brez napora, dovolimo, da se blagodejne energije pretakajo skozi naše telo, ne govorimo drug z drugim, ne razmišljamo ali pa usmerimo misli na nekaj ljubečega, dobrega in/ali lepega (če se zalotimo pri premišljanju, se tega samo zavemo in mislim dovolimo da nežno odidejo). 

Zavedati se moramo, da na vsak človeški organizem deluje ta energija drugače. Po obisku energetskih točk se ljudje počutimo zelo različno, kar je odvisno od tega v kakšnem stanju je naš organizem. Blagodejno zemeljsko sevanje ima svojevrstno »inteligenco«, ki točno ve kaj v tistem trenutku naše telo potrebuje. Po obisku točk lahko kar poskakujemo od vitalnosti, lahko smo umirjeni in zaspani ali pa »imamo reakcijo«, ker se blokade še sproščajo. Pomembno je, da sledimo svoji intuiciji, svojemu notranjemu občutku glede tega katero točko izberemo in koliko časa se zadržujemo v njenem polju delovanja. 

energetske točke

Sprehodili smo se do kapele Sv. Vida, ki se nahaja v gozdičku. 

kapela Sv. Vida

Kapelica je bila pripovedovanju najprej lesena, leta 1818 pa so jo ponovno zgradili iz opeke.
 
Vidova kapela je poleg Vidovega izvira zaščitni znak Bukovniškega jezera in priljubljeni cilj obiskovalcev. 

Cerkve in kapele svetega Vida so praviloma zgrajene na višjih legah, zato da sveti Vid "vse vidi".

V tistih krajih je sveti Vid zaščitnik oči, oz. človeškega vida, kar pa je mogoče samo pri južnoslovanskih jezikih, kjer sveti Vid "vidi" in kjer je njegovo ime Vid in ne Vit, Veit, Vito, Guido ali Guy. 

Po pripovedovanju domačinov so kapelo svetega Vida v času med II. svetovno vojno partizani zelo poškodovali. Nekoč je bil nek partizan ranjen in se je priplazil do kapelice. Pri kapelici je preživel noč. Kljub resnim ranam je ostal živ in po koncu vojne poskrbel, da so kapelo svetega Vida lepo obnovili. Pravijo, da je v toku noči doživel nekaj, kar mu je povsem spremenilo življenje.

Malo nižje, pod kapelo Sv. Vida pa se nahaja izvir Sv. Vida

izvir Sv. Vida

Studenec, katerega čudodelnost ali zdravilnost je poznana že dolgo let. S hladno vodo, ki iz izvira enakomerno teče vse leto, si ljudje umivajo obraz, izpirajo oči in/ali se odžejajo. 

Pravijo, da ima voda iz Vidovega izvira energijsko moč ter zdravilne učinke pri zdravljenju vida. sluha, prebavil, živčevja in kože. 

Ustno izročilo pripoveduje, da je marsikateri slepi spregledal, ko si je s studenčnico umil oči.



Po ogledu Bukovniškega jezera in sprehodu po gozdu, smo se odpravili naprej na pot ter se ustavili na naslednji točki, v kraju Prosenjakovci, kjer smo si ogledali dvorec Matzenau.

Enonadstropni dvorec, ki je od leta 1876 zapisan kot grad, je bil razkošno grajena stavba v neoklasicističnem slogu kot letno in lovsko bivališče številnih lastnikov, ki so živeli bodisi  kje v Avstriji bodisi na Madžarskem.

Stavba naj bi bila zgrajena v začetku 19. stoletja, gradnjo so po vsej verjetnosti opravili italijanski stavbeniki. Okrog stave je bil urejen park s fontano in klopcami za počivanje, cleotno zemljišče pa je obsegalo okrog 10 hektarjev.

V neposredni bližini dvorca, ki pa je sedaj čisto zapuščen in zaraščen, so informativne tablje, ki dajejo podatke o rastočih drevesih in njihovih posebnostih.

Prav škoda, da je park tako zapuščen in neurejen, lahko bi bila res prekrasna izletniška točka.

dvorec Matzenau

 Naslednji postanek smo naredili v kraju Veržej, kjer smo si ogledali Babičev mlin na Muri.
 
Babičev mlin je zaščiten kot tehniški kulturni spomenik in predstavlja vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Največja posebnost tega mlina je zunanje vodno kolo, nameščeno na dveh čolnih. V zgradbi na kopnem je stroj za mletje, ki ga preko gradja poganja veliko leseno vodno kolo, pritrjeno na enem od dveh čolnov. Prenosni mehanizmi v zgradbi so ohranili vse značilnosti vodnih mlinov iz obdobja, v katerem so nastajali. 

Babičevi so plavajoči mlin kupili leta 1912 od prejšnjih lastnikov Kolmaničev. Po požaru leta 1927 so zgradili nov mlin, ki se je od prejšnjega razlikoval po tem, da je mlinarska hišica zrasla na kopnem, na čolnih (kumpih) pa se je še naprej vrtelo pogonsko kolo. Kmalu po drugi svetovni vojni je narasla reka odnesla kumpe in mlinsko kolo in po 20 letih so bili Babičevi znova prisiljeni (z)graditi nov mlin. 

Z modernizacijo je mlin dobil elektriko, vodno kolo pa zvestega pomočnika – elektromotor. Sredi leta 1990 je Mura znova pokazala zobe in odtrgala vodno kolo in tako so imeli Babiči, tokrat Jožetov sin Mirč, znova priliko pokazati iz kakšnega testa so. V pičlih treh mesecih je Mura ponovno zavrtela lopate vodnega kolesa. 

Ta mlin praviloma obiščejo vsi obiskovalci in izletniki iz drugih delov Slovenije in praviloma tudi kupijo različne vrste in različne količine moke. 

Babičev mlin

Seveda nismo mogli mimo Otoka ljubezni v Ižakovcih, ki je obdan z rečnim rokavom in je znamenit po delujočem plavajočem mlinu na reki Muri, brodu, büjraškem muzeju ter etno in kulinarični ponudbi. 

Plavajoči mlin na Muri je primer edinega tovrstnega objekta v Sloveniji. 

Na reki Muri je še pred nekaj desetletji delovalo okoli 40 plavajočih mlinov. 

Mlin v Ižakovcih je bil narejen leta 1999 in je v celoti izdelan iz lesa. Mlin skupaj z mlinskim kolesom stoji na dveh čolnih ali kumpih. V notranjosti mlina je posebna soba za mlinarja, ki v mlinu melje koruzno, pšenično in pirino moko. 

Brod v Ižakovcih sestavljata dva plitva čolna, ki sta povezana z nosilno in povezovalno ploščadjo. Preko reke Mure se brod premika s pomočjo rečnega toka. 

Reka Mura izvira v Avstriji. Njena skupna dolžina je okoli 450 km, od tega je v Sloveniji 98 km. V Brežni hiši si obiskovalci lahko ogledajo stalno razstavo o büjraštvu in kupijo spominke, moko, turistično literaturo, pijačo in drugo.

Mlin na Muri

Po ogledu Otoka ljubezni nas je pot popeljala skoz Beltince, kjer smo po poti zasledili grad Beltinci in se še tukaj na hitro ustavili. 

Grad Beltinci je enonadstropna stavba v obliki črke L, na vogalih ima tri valjaste stolpiče, dvorišče z arkadami in renesančen vhodni portal. Ohranjena je še graščinska shramba za žito. Posebna zanimivost beltinškega gradu so obokani podzemni rovi. En rov povezuje grad Beltinci s cerkvijo sv. Ladislava, drugi pa z grajsko kaščo z vzhodnimi vrati iz leta 1754. 

Beltinški grad je v fazi prenove. V obnovljenih prostorih je restavracija, poročna dvorana, odvijajo se srečanja, različne prireditve in priložnostne razstave. 

V neposredni bližini gradu je še Grajski park, super za sprehajat.

grad Beltinci

Po nekaj kilometrski vožnji, smo prispeli že do Murske Sobote.

Na hitro smo se ustavili pri gradu in parku, poslikali in se odpravili naprej.  

 
Soboški grad, je obdan z obsežnim parkom angleškega tipa, ki ima značilne travnate zaplate in se imenuje Mestni park. V njem so dvestoletni gabri, hrasti, lipe in jeseni. 

Danes se v gradu nahaja Pokrajinski muzej Murska Sobota, Mladinski in kulturni klub, gostišče Grajski hram. V njem je tudi urejena dvorana, ki je namenjena kulturnim prireditvam. Pokrajinski muzej ima arheološko, etnografsko, numizmatično, kulturnozgodovinsko zbirko, zbirko novejše zgodovine in stalno likovno zbirko.

Soboški grad

Mestni park v Murski Soboti

Tako. To je bila naša zadnja postojanka v Prekmurju. 

Navdušeni in polni vtisov, smo se vrnili proti domu. Ustavili smo se le še v Mariboru, kjer smo si v središču centra mesta privoščili pozno popoldansko kosilo. Domov smo prispeli v večernih urah. 

Slovenija ima res veliko lepot. 
Se že veselimo naslednje dogodivščine.